Dvolična cerkvena borba proti splavu

Kategorija Splošno | 0

Film Čudež življenja, ki ga na pročelju frančiškanske cerkve pri ljubljanskem tromostovju ob soglasju frančiškanov javno predvaja Zavod Živim bolj ali manj razburja javnost. Mnogi vidijo ta film kot cerkveni napad na 55. člen slovenske ustave, ki omogoča svobodno odločanje o rojstvu otrok in prikrit poziv na prepoved splava, katoliška cerkev v Sloveniji pa meni, da gre v tem primeru za izvrševanje ustavno garantirane svobode izražanja in verske svobode.

Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti.

Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v sedanjih vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države zahodne poloble proti islamu. Tega je namreč katoliška cerkev opredelila kot zlo, ki ga je potrebno odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je svetost življenja po cerkveno!

Slovenska škofovska konferenca (SŠK) v zvezi s predvajanjem filma Čudež življenja še pravi, da podpira vse dogodke v podporo spoštovanju človeškega življenja. Ali katoliška cerkev res spoštuje človeško življenje, kot to pravi SŠK? Uradni katoliški nauk ne potrjuje besed Slovenske škofovske konference, saj ta nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija, ki je temeljni cerkveni verski spis, namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Dva primera: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) ali Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15). Kako je potrebno razložiti te pozive, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju. Biblija v celoti velja še danes, kar izhaja iz točk 121 in 123 Katekizma katoliške cerkve (KKC). Iz Zakonika cerkvenega prava (kan. 211) izhaja tudi, da imajo vsi verniki dolžnost prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. Jasno je torej, da biblijski pozivi k ubijanju veljajo še danes in to dobesedno, katoliški vernik pa jih je dolžan vedno in povsod izpolnjevati. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja, za kar naj bi se po besedah SŠK zavzemala katoliška cerkev? Jasno je, da ne. Še več: uradni katoliški nauk predvideva smrtno kazen za storilce moralnih prekrškov in ne samo, da ne spoštuje človeškega življenja. Cerkev torej zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Poleg tega pa cerkev podpira smrtno kazen, ki jo lahko izrekajo zakonite javne oblasti, kar izhaja iz točk 2266 in 2267 KKC. Cerkvena dvoličnost na kvadrat!

Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo njeni interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.

Print Friendly, PDF & Email

Leave a Reply