Božič in velika noč – čisto poganstvo

Kategorija Splošno | 0

 

Večina članov evangeličanske in katoliške institucije zaman iščemo med letom v njihovih cerkvah. Nedeljsko božjo službo redno obiskuje samo še osem odstotkov prebivalstva – čeprav na papirju še vedno dve tretjini Nemcev pripada eni velikih cerkva. Samo božični dan nekoliko izboljša statistiko: Takrat so cerkve polne. Zadnji ostanek katoličanstva v sicer posvetni družbi?
Tako cerkve rade vidijo. Preko vseh stoletij so znale vezati ljudske čustvene moči na zunanje šege, da zadovoljijo njihovi sentimentalnosti in naredijo njihove praznike – božič, veliko noč in binkošti, ki se letno ponavljajo – za udobno tradicijo. Toda ti običaji zaradi tega še dolgo niso kristjanski. Da lahko gospodarstvo tako neovirano naredi predbožični čas v potrošno orgijo, potrjuje samo izgubo vsakega smisla, ki je nastopilo že dolgo prej.
Komaj kdo vpraša, ali so prvi kristjani sploh praznovali božič in veliko noč. Veliko noč v določenem smislu že – ker je bilo Kristusovo vstajenje najvažnejše v njihovi veri, simbol za to, da naj Kristus vstane v vsakem od nas. Toda Njegovo rojstvo? Nekako od 3. stoletja so se zgodnji kristjani spominjali naprej Njegovega duhovnega “rojstva”: Krsta v Jordanu, s katerim se je začelo učno delovanje Jezusa iz Nazareta. Najstarejši evangelij, ki je Markov, se začne s krstom v Jordanu in ne z rojstvom v Betlehemu. Praznični termin za krst v Jordanu je do danes 6. januar – za vzhodno cerkev do danes božični termin. Kako malo so v katoliški cerkvi lahko s tem praznikom počeli ali hoteli, se kaže v tem, da so ga enostavno spremenili v folklorno pobarvan prihod “Svetih treh kraljev”.
V rimski cerkvi se je od 4. stoletja uveljavil kot “termin rojstva” 24. december. To je bil dan važnega praznika sončnega boga v čaščenju Mitre. Tega dne so tudi Grki in Egipčani praznovali velike praznike; Germani so začeli zimski sončni obrat.
Tudi druge adventne in božične šega nimajo ničesar opraviti s kristjanstvom, temveč so poganskega izvora. Vsa tradicija, ki je tako domača, ki prikliče toliko sentimentalnosti, je vse samo človeška iznajdba iz najrazličnejših dob. Kdor bi rad sledil tej tradiciji, lahko to stori – toda pri tem naj se ne sklicuje na Boga!
Bi moralo z veliko nočjo izgledati drugače? Kot božični praznik je bil tudi velikonočni prvotno identičen judovskemu pasijonskemu prazniku v 4. stoletju napolnjen s poganskimi šegami. Nič ne govori proti temu, da pustimo otroke iskati skrita darila. Toda če jim to prodajamo kot “priključek” domnevno kristjanskega praznika, takrat jih vežemo na institucijo, ki dejansko nima ničesar opraviti s kristjanstvom.

Kaj je učil Jezus iz Nazareta?
Kaj uči Kristus danes?
Kristus je bil duhovni revolucionar, ki je tradicionalne rituale duhovščine razkrinkaval kot prazne oblike. Človek je tempelj Duha – torej ne potrebuje ceremonij. “Pridi in sledi Mi” se je glasilo Njegovo sporočilo – Njemu, največjemu Božjemu preroku vseh časov, ne ljubkemu otroku v jaslih, ki še sploh govoriti ne zna. Kateri odrasel človek bi prišel na idejo, da bi svoj lastni rojstni dan proslavljal s postavitvijo otroške zibke in petjem uspavank?
Jezus je učil, da je Božje kraljestvo blizu – ker ga najdemo v notranjosti vsakega človeka. V Govoru na gori je učil, kako lahko človek to kraljestvo postopoma zgradi v nas. Ljudi je učil, naj ne gledajo na trpljenje in se potapljajo vanj, temveč jim je pokazal, kako trpljenje in bolezen z Njegovo pomočjo lajšajo in premagajo: “Pojdi in odslej ne greši več!” Prikazovanje umorjenega Jezusa na križu pa je podoba navideznega triumfa teme na svetlobo.
“Glejte lilije na polju!” Jezus je ljubil tudi rastline in živali. Svoje učence je učil, da je Božje življenje navzoče v vseh življenjskih oblikah. Ni rekel: “Odrežite mlada drevesa in jih okrasite z lametami in svečami. Ali: Naj vam na Moj rojstni dan praznične pečenke teknejo dobro.
Kdor je Kristusa doživel kot notranjega prijatelja, ki nam stalno pomaga, da vstanemo v Njem, tako da v sebi spoznamo in očistimo negativno, kdor je Kristusa sprejel kot notranjo luč, ki je premagala temo, ta ne potrebuje posebnega dneva, da bi izrazil Njegovo hvaležnost. Zanj je vsak dan hkrati božični in velikonočni dan.

Božič:
Germanski uroki pod kanaanskimi drevesi
Že Kanaanci so za svoj kult rezali drevesa, Germani so krasili hiše pozimi z vejami. Prvo “božično drevo” se je v Evropi pokazalo šele v 16. stoletju. Tudi jaslice niso starejše; božični kolači in piškoti so verjetno spomini na stare germanske običaje, v katerih so hoteli z žrtvenim kruhom odvrniti nesrečo. “Koledniško petje” z napisom nabožnega pregovora na vrata izvira iz germanskih čarobnih ritualov, s katerimi so hoteli odgnati pošasti. In mnoga darila? Otroke obdarujemo šele od časa reformacije, zanje je še dolgo časa prihajal 6. decembra Miklavž (in ne amerikanski “božiček”. “Jezušček” je Luthrova iznajdba. Šele nekako 150 let je božič družinski praznik, ki je preobremenjen s pričakovanji in klišeji. Adventni venec izvira celo iz 20. stoletja.

Velika noč:
Egiptovski zajec išče babilonsko jajce
V 4. stoletju, ko je rimska cerkev postala konstantinska državna cerkev, se je oblikoval tudi velikonočni praznik v poganskem smislu. Težišče je bilo na “velikem tednu” – posojilo iz kulta Mitre, kjer je bil “krvni dan” (veliki petek) pred “praznikom veselja” (velikonočna nedelja). Podobna pasijonska slavja so bila v kultih Adonica, Dioniza in Osirisa. V Atiskultu je bila Božja slika pritrjena na palici in so jo nosili okoli kot križ pri procesijah na veliki petek. Križ s telesom umorjenega Nazarenca je bil sicer popolnoma nepoznan v celem zgodnjem času kristjanstva.
Poganski je tudi 40 – dnevni postni čas pred veliko nočjo – našel se je že pri Babiloncih v čast bogu Tamuzu, ki je bil star 40 let. V Balskultu so poznali slavnostne božje službe ko se zdani – podobno velikonočni zgodnji maši. Ime “velika noč2 je mogoče povezano z babilonsko spomladansko boginjo Astarto, ki se je izvalila iz jajca – velikonočno jajce. Takšno spomladansko jajce so poslikali že Egipčani in Perzijci. In velikonočno jajce? Egipčani so uporabljali za “zajec” in “življenjski ciklus” enako besedo. V 17. stoletju se pojavi tudi skrivanje jajc in velikonočni zajec v Evropi.

___________________
Zgornji tekst je iz brošure “Von der Wiege bis zur Bahre” (Od zibelke do par), ki je izšla decembra 2000. Izdajatelj: © Verlag Das Weisse Pferd, Max-Braun Str. 2, 97828 Marktheidenfeld, Nemčija
http://www.das-weisse-pferd.com

Slovenski prevod te brošure je dosegljiv na: http://www.satansko.eu/od-zibelke-par/

Print Friendly, PDF & Email

Odgovori