Cerkvena prekletstva – Cerkveno kritične knjige

Katoliška cerkev vse, ki ji tako ali drugače nasprotujejo, izobči. Prekletstvo (anatema) ali izobčenje pomeni, da je izobčeni prepuščen katoliškemu večnemu prekletstvu, kar pomeni, da se izobčenec znajde v večnem peklu, kjer večno trpi neznosne bolečine, seveda pa je tudi večno ločen od Boga. Takšno prekletstvo je imelo za prizadetega daljnosežne posledice že v zemeljskem življenju, saj je bil zaničevan, izključen iz družbe in tako izobčen. Včasih ni imel nobene državne zaščite in nobenih meščanskih pravic. Kdor ga je umoril, je bil izpuščen brez kazni. Anatema je pomenila isto kot neposredna smrtna obsodba. .

Anateme veljajo še danes. Cerkvena izobčenja niso skrivnost, dejstvo pa je, da jih večina katolikov ne pozna, čeprav so nekatera zbrana v knjigi Antona Strleta Vera Cerkve, ki jo je izdala Mohorjeva družba iz Celja (1997). V njej so npr. navedena naslednja prekletstva (številke so robne):

49[2] Kdor trdi, da je človeški razum tako neodvisen, da mu Bog vere ne more zapovedati, bodi izobčen.
52 Kdor trdi, da se čudeži sploh ne morejo goditi in da je zaradi tega vse pripovedi o njih, tudi tiste, ki jih vsebuje sv. pismo, zavreči med legende in bajke; ali da čudežev nikdar ni mogoče z gotovostjo spoznati, in da z njimi tudi ni mogoče pravilno dokazati (rite probari) božjega izvora krščanske religije, bodi izobčen.
57 Kdor trdi, da je možno, da bi bilo treba od Cerkve predloženim verskim resnicam kdaj v skladu z napredkom znanosti prizadevati drugačen pomen, kakor pa je tisti, kakor ga je umevala in ga umeva Cerkev, bodi izobčen.
84 Kdor v skladu s svetimi očeti ne priznava s srcem in usti prav do zadnje besedice v pravem pomenu in resnično vsega, kar so sveti očetje in peteri častivredni vesoljni cerkveni zbori svete katoliške in apostolske Cerkve božje izročili in oznanili, bodi izobčen.
85 Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega, bodi izobčen.
98 Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentski cerkveni zbor, ne sprejme za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen.
195 Kdor ne priznava skupaj s svetimi očeti v pravem in resničnem pomenu za božjo mater (Dei genitricem)sveto in vedno deviško ter brezmadežno (achranton) Marijo, ker je božjo Besedo samo, rojeno od Očeta pred vsemi veki, v poslednjih časih na poseben način in resnično od Svetega Duha brez (človeškega) semena spočela in brez okrnjena rodila, medtem ko je njeno devištvo ostalo neokrnjeno tudi še po rojstvu – tak bodi obsojen.
325 Kdor trdi ali meni, da so duše ljudi poprej bivale (praeexsistere), v tem pomenu namreč, da so bile prej duhovi in svete moči, a da so se naveličale gledanja Boga, se obrnile k zlu, zato pa omrznile v ljubezni do Boga in tako dobile ime »duše« (= mrzle) ter so bile za kazen poslane v telesa, bodi izobčen.
356 Kdor taji, da morajo biti novorojeni otroci krščeni, čeprav izhajajo iz krščanskih staršev; ali trdi, da jih sicer krščujemo v odpuščanje grehov, vendar pa da si ne nakopljejo iz Adamoveg greha nič takega, kar bi bilo za dosego večnega življenja treba popraviti (expiari) s kopeljo prerojenja, iz česar sledi, da pri njih krstni obrazec »v odpuščanje grehov« ne umevamo v pravem, marveč napačnem smislu: ta bodi preklet.
440 Kdor torej trdi, da svetega apostola Petra ni postavil Kristus Gospod za prvaka vseh apostolov in za vidno glavo celotne vojskujoče se Cerkve; ali da je sveti Peter prejel naravnost in neposredno od Kristusa Gospoda le prvenstvo časti, ne pa prvenstvo resnične in prave vodstvene oblasti (iurisdictionis primatum), naj bo izobčen.
454 Kadar rimski škof govori z najvišjo učiteljsko oblastjo (ex cathedra), to se pravi, kadar pri izvrševanju službe pastirja in učitelja vseh kristjanov s svojo apostolsko oblastjo dokončno določa, da se mora celotna Cerkev držati kakega verskega ali nravnega nauka, tedaj ima na osnovi božje pomoči (assistentia), ki mu je obljubljena v svetem Petru, tisto nezmotnost, s katero je božjo Odrešenik hotel obdariti svojo Cerkev pri dokončnih odločitvah v verskih in nravnih naukih. Zato so takšne dokončne odločitve (definitiones) rimskega škofa nespremenljive po sebi in ne na temelju soglasja Cerkve. Če bi kdo – kar Bog obvaruj – drznil ugovarjati tej dokončni odločitvi (definitioni), bodi izobčen.
506 Kdor trdi, da zakramentov ni postavil naš Gospod Jezus Kristus, ali da jih je več oziroma manj kakor sedem, to je; krst, birma, evharistija, pokora, poslednje maziljenje, sveti red in zakon, ali pa da kateri od teh sedmerih zakramentov ni resnično in v pravem pomenu zakrament, bodi izobčen.
509 Kdor trdi, da zakramenti nove zaveze niso za zveličanje potrebni, ampak odvečni, in da ljudje morejo brez njih ali brez želje po njih doseči od Boga milost opravičenja – čeprav niso potrebni vsi za vsakega posameznika – bodi izobčen.
516 Kdor trdi, da imajo vsi kristjani oblast glede besede in delitve vseh zakramentov, bodi izobčen.
534 Kdor trdi, da v rimski Cerkvi, ki je mati in učiteljica vseh cerkva, ni pravega nauka o zakramentu krsta, bodi izobčen.
543 Kdor trdi, da nihče ne sme biti krščen razen v tisti starosti, v kateri je bil Kristus krščen, ali pa v smrtni uri, bodi izobčen.
544 Kdor trdi, da malih otrok po njihovem prejemu krsta ne smemo šteti med vernike, ker še niso izvršili dejanja verovanja, in da jih je zaradi tega tedaj, ko pridejo v leta razločevanja, treba znova krstiti; ali da je bolje opustiti njihov krst kakor pa jih krstiti brez njihovega lastnega dejanja vere zgolj na temelju vere, ki jo ima Cerkev, bodi izobčen.
545 Kdor trdi, da je treba takšne krščene otroke tedaj, ko odrastejo, vprašati, ali hočejo potrditi tisto, kar so ob krstu v njihovem imenu obljubili botri, in da jih je treba, če odgovorijo odklonilno, prepustiti njihovi lastni razsodbi (proprio arbitrio) ter jih medtem ne siliti z nikakršno drugo kaznijo h krščanskemu življenjau razen s to, da se jim odreče prejemanje evharistije in drugih zakramentov, dokler se ne poboljšajo, bodi izobčen.
891 Kdor trdi ali meni: kazen hudobnih duhov in brezbožnih ljudi je le začasna in se bo po določenem času končala, potem pa bo prišlo do popolne zopenje vzpostavitve ali obnovitve (apokatastasis) hudobnih duhov in brezbožnih ljudi, ta bodi izobčen.
898 Če kdo umre brez pokore v smrtnem grehu, tega bo brez dvoma za vedno mučil žar večnega pekla (aeternae gehennae ardoribus).
915 Kdor hoče biti zveličan, ta se mora predvsem držati katoliške vere; kdorkoli je ne ohrani v njenem celotnem obsegu in nedotaknjeno, se bo brez dvoma za večno pogubil.

Še nekaj dogmatičnih stavkov iz knjige:

381 (…) (Sveta rimska Cerkev, ustanovljena z besedo našega Gospoda in Odrešnika,) trdno veruje, priznava in oznanja, da »nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani«, ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili. Toliko pomeni edinost telesa Cerkve, da cerkveni zakramenti koristijo za zveličanje samo tistim, ki ostanejo v njej, in da posti, miloščina, druga pobožna dela in vojaška služba krščanskega življenja (exercitia militae christianae) samo tem pridobijo večno plačilo. »Naj kdo daje še toliko miloščine, naj bi tudi kri prelil za Kristusovo ime, vendar ne more biti rešen, če ne ostane v naročju in edinosti katoliške Cerkve.« (Fulgantius, De fide 1. ad Petr. 37,78 ss).
382 (…) Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš. (…)
367 (…) V veri se moramo trdno držati tega, da nihče ne more biti rešen zunaj apostolske, rimske Cerkve; ta Cerkev je edina ladja zveličanja in vsakdo, ki ne vstopa vanjo, mora propasti v vodovju. …
369 Dalje je verska resnica: Zunaj Cerkve se nihče ne more zveličati. Seveda pa ne smemo reči, da so vsi, ki živijo v nepremagljivi nevednosti o Kristusu in njegovi Cerkvi, že na temelju te nevednosti večno pogubljeni. Kajti nikakršna krivda jih zaradi tega ne prizadene pred Gospodom, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice. Tudi podarja svojo milost vsakomur, ki stori, kar je v njegovih močeh, tako da more doseči opravičenje in večno življenje. Vendar pa te milosti ne dobi nihče, kdor je po lastni krivdi ločen od edinosti vere ali občestva Cerkve in se tako loči s tega sveta. Kdor ni v tej ladji, bo propadel v potopu. Zato zametamo in odklanjamo brezbožni nauk o enakovrednosti vseh religij, ki nasprotuje tudi človeškemu razumu. Tako hočejo otroci tega sveta odpraviti razliko med resnico in zmoto ter govorijo: Vrata do večnega življenja so vsem odprta, pa naj pridejo iz katerekoli religije; …
373 … »Zato se ne bi mogli zveličati ljudje, ki vedo, da je Bog po Jezusu Kristusu ustanovil katoliško Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendar ne hoteli vanjo vstopiti ali v njej vztrajati.« …
375 (..) Le ena vesoljna Cerkev vernikov je. Zunaj nje se prav nihče ne zveliča.
417 … Zato se ne bi mogli zveličati tisti ljudje, ki vedo, da je Bog po Jezusu Kristusu ustanovil katoliško Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendarle ne hoteli vanjo vstopiti ali v njej vztrajati. … Vendar se ne zveliča, čeprav se včleni v Cerkev, kdor ne vztraja v ljubezni in kdor sicer ostane v naročju Cerkve »s telesom«, a ne »s srcem.«
430 Rimskemu papežu se podvreči je za vse ljudi za zveličanje nujno potrebno – to izjavljamo, določamo in oznanjamo.
475 … Treba je torej povsem obsoditi tiste, ki trdijo, da ostankom svetnikov ne dolgujemo nikakršnega češčenja, nikakršnega izkazovanja časti, ali da je nekoristno, če verniki častijo te svete ostanke in druge svete spominke, da je nesmiselno, če praznično obhajamo spomin na svetnike, da bi dosegli njihovo pomoč. Tiste, ki kaj takega trdijo, je Cerkev že prej obsodila in jih sedaj spet obsoja.
895 Kazen za izvirni greh je pomanjkanje gledanja Boga (visionis Dei carentia), kazen za osebni greh pa je muka večnega pekla (gehennae perpetuae cruciatus).
905 Dalje določamo: Kakor je Bog vsesplošno uredil, pridejo duše tistih, ki umro v dejanskem smrtnem grehu, takoj (mox) po svoji smrti v pekel, kjer jih mučijo peklenske kazni. Vendar pa se bodo na dan sodbe vsi ljudje s svojimi telesi prikazali pred Kristusovim sodnim stolom in bodo dali obračun za svoja dejanja, da »sleherni prejme po tem, kar je v telesu delal, dobro ali hudo.« (2 Kor 5,10)

Iz uvoda knjige Vera cerkve: »Pričujoča knjiga vsebuje v slovenskem prevodu glavne listine cerkvenega učiteljstva o vsebini katoliške vere.« »Vera Cerkve ni predvsem sistem učnih stavkov, »dogmatičnih« (to je, vero obvezujočih) obrazcev, marveč nekaj živega, življenjskega, nekaj, kar je treba predvsem izvrševati (seveda ne brez slehernega spoznanja) in šele nato o tem tudi pobliže razmišljati.« »Življenje, izvrševanje – to je prvenstveno; refleksija, natančneje razmišljanje se temu pridruži šele na drugem mestu.« Zapisano pomeni, da predstavljajo izobčenja oz. prekletstva vsebino vere katoliške cerkve in da je potrebno to vsebino predvsem izvrševati in šele na to o njej pobliže razmišljati. Iz tega tudi sledi, da mora katoliški vernik cerkvena prekletstva oz. izobčenja prvenstveno spoštovati in jih izvrševati, kolikor mu je to mogoče, šele potem lahko o vsem tem razmišlja. Ko je nekdo že v večnem peklu, lahko vernik o tem razmišlja.