Krvava dediščina biblije

Ni čudno, da je v preteklosti cerkev, ki ima temelje v bibliji,[1] postala največja zločinska organizacija v zgodovini in ima na vesti na milijone mrtvih. V svoji bibliji, ki jo vse do danes priznava brez pridržkov, je bilo vse vnaprej zapisano, kot da je to volja Boga: križarske vojne, množični pomor drugače verujočih, sežiganje čarovnic, najokrutnejše metode mučenja in zasužnjevanja oziroma genocid nad celimi plemeni. Pri tem so se pogosto izrecno sklicevali na biblijo. Tako že »sveti« Ambrozij, ki je zahteval uničenje Gotov, ker so bili privrženci arijanske vere in jih je primerjal z biblijskim ljudstvom Gog, ki ga Jahve meče ujedam; ali »sveti« Avguštin, ki je s sklicevanjem na biblijo pozival k nasilju nad manihejci in zahteval uničenje tujih obrednih krajev; ali Martin Luther, ki je pod stalnim sklicevanjem na biblijo, predvsem na Mojzesa, pozival k sežiganju judovskih sinagog in ubijanju kmetov. Biblijska vojna mistika je zajela tudi škofe 20. stoletja: tako je katoliški kardinal, zagovornik Stare zaveze, Faulhaber, v 1. svetovni vojni slavil nemški vojni pohod nad Francijo kot zmagoslavje nravnega svetovnega reda nad bogu sovražno idejo.

Ves obseg zločinske cerkvene zgodovine, ki temelji na bibliji, je bil pred nekaj časa zbran v dokumentaciji Iniciativa Spomenik milijonskim žrtvam cerkve, ki je v nadaljevanju podana v odlomkih oziroma povzetkih:

Inkvizicija
Čeprav so se gibanju katarov in valdenžanov predvsem v južni Franciji, pa tudi v Italiji in Nemčiji, kljub nenehnemu preganjanju drugače verujočih, pridruževali vse številnejši privrženci, je na koncu 12. stoletja cerkev organizirala zbirokratizirano in totalno pranje možganov v obliki inkvizicije. Inkvizicija je bila po navedbi Spiegla »predhodnica gestapa, KGB-ja in Stasija.« V Evropi je med 13. in 18. stoletjem zahtevala najmanj milijon, po drugih cenitvah deset milijonov človeških življenj. Na enega sežganega »krivoverca« je prišlo približno desetkratno število ljudi, ki so bili obsojeni na dolgoletno ječo ali težka ponižanja: nošenje znamenj, redno bičanje ali naporna romanja. Kdor je enkrat prišel v mline inkvizicije, ni imel nobenih možnosti, da se reši. Pogosto so ga z dolgoletnim jetništvom v temnicah naredili vdanega in z mučenjem izsilili »priznanje«. Njegovo imetje so zaplenili, velik del je pripadel cerkvi; njegovi svojci so večinoma ostali na cesti brez sredstev. Nihče se jim ni upal pomagati. Inkvizicija je začela s »križarsko vojno proti krivovercem« (1209-1229) – katarom v južni Franciji. Le-te so v naslednjih desetletjih popolnoma iztrebili. Katoliška cerkev je nekaj inkvizitorjev (na primer Arbues, Arnaud) razglasila celo za blažene in svetnike. Vsako leto se cerkev 30. maja spominja svetega Ferdinanda II. Kastiljskega z besedami: »Z lastnimi rokami je prinesel poleno za sežig krivovercev.«[2]

Križarske vojne
V letih med 1096 in 1291 je bilo na pobudo papežev v »sveti deželi« Palestini sedem križarskih vojn, ki so po oceni pisatelja Hansa Wollschlägerja terjale skupno 22 milijonov človeških življenj. Pri osvajanju Jeruzalema (1099) je bilo v morilski sli ubitih 70.000 judov in muslimanov – celotno prebivalstvo mesta. Vitezi, s katerih se je še cedila kri, so nato šli »jokaje od veselja … tja, da bi počastili grob našega Odrešitelja in se Mu tako zahvalili« – tako očividec.

Pomor judov
Prve žrtve prve križarske vojne so bili judi v Porenju, ki so jih na tisoče pobili sfanatizirani »romarji«. Nahujskal jih je neki menih. Leta 1298 je bilo pri tako imenovanem »govedina-pogromu« v Frankenu ubitih od 4.000 do 5.000 judov: 700 v Nürnbergu, 841 v Würzburgu … V letih 1348-1350 je bilo v celotnem nemško govorečem prostoru popolnoma izbrisanih okoli 300 judovskih skupnosti. Judom so pripisovali krivdo za kugo ali druge dogodke. Tla so pripravila dolgoletna obrekovanja in pravna diskriminacija judov na pobudo cerkve (na primer nošenje »judovskega znaka« na oblačilu).

Pomor »poganov«
Tako kot proti »poganom« sredozemskega prostora, so se tudi v srednjem veku neusmiljeno bojevali proti še ne pokristjanjenim germanskim in slovanskim plemenom ter jih silili h krstu. Od pokola Sasov v 9. stoletju pod Karlom »Velikim« se vleče malo znana krvava sled skozi nemško zgodovino do križarske vojne proti Vendom leta 1147. Vse te vojne, pokoli in ciljana pustošenja celih področij so se vedno dogajali pod pretvezo spreobračanja »poganov«. K temu so pozivali številni škofi ali pa so se sami udeleževali s svojimi enotami. Ujetnike so večinoma postavili pred izbiro, ali krst ali smrt. Na enak način je postopal nemški viteški red v vzhodni Prusiji. Osvetlitev tega najdemo v delu Kriminalgeschichte des Christentums (Kriminalna zgodovina krščanstva) Karlheinza Deschnerja in to v knjigah 4, 5 in 6.

Osvajanje Amerike
Prvih 50 let, ko so katoliški Španci odkrili Ameriko, je v karibskem prostoru že izgubilo življenje milijon Indijancev – pomorili so jih, s prisilnim delom do smrti mučili ali so umrli zaradi infekcij. Po 150 letih je v vsej Ameriki umrlo 100 milijonov ljudi – nad 90 % prebivalstva. Katoliški teolog Leonardo Boff ima osvajanje Amerike za »največji genocid vseh časov«. Španci so z Indijanci ravnali hujše kot z živalmi ter jih masakrirali na najgrozovitejši način. »V čast apostolov in Jezusa Kristusa«, kot so rekli, so vsakokrat nad ognjem obesili 13 Indijancev, tako da so se hkrati zadušili in zgoreli. Indijance so gnali v lovilne jame z zašiljenimi koli, jih pohabili ali pa so njihove otroke žive metali psom. Preden so sežgali Kazike Hatuaya, so ga vprašali, če se bo dal krstiti, da bi vsaj prišel v nebesa. Vprašal jih je, če tudi kristjani pridejo v nebesa. Ko so mu to potrdili, je Kazike »takoj in brez razmišljanja« odgovoril, »da tja noče, ampak gre rajši v pekel, da takšnih okrutnih ljudi ne vidi več, niti da bi se moral zadrževati, kjer so oni prisotni.«

Trgovina s sužnji
Že v starem veku se je cerkev energično borila za ohranitev suženjstva. Ni čudno: Sama je imela sužnje, katerih osvobajanje je bilo prepovedano. Iz najdenčkov in nezakonskih otrok (na primer tistih od duhovnikov) so naredili cerkvene sužnje. Francoski nacionalni svetnik Martin iz Toursa je imel na primer 20.000 sužnjev. Cerkev tudi ni nasprotovala, ko so po odkritju Amerike vse do 19. stoletja zasužnjili 13 milijonov Afričanov in jih prepeljali na novo celino. Nasprotno: Papež Nikolaj V. je v svoji buli »Divino amore communiti« z dne 18. junija 1425 suženjstvo uzakonil, tako da je portugalskega kralja pooblastil, da »osvoji dežele nevernikov, njihove prebivalce prežene, jih podjarmi in jih prisili na večno hlapčevstvo.« Tudi Kolumb ni imel pomislekov, ker so »pogani že tako in tako obsojeni na večno prekletstvo«. V Sevilli je celo škof Juan Rodriguez de Fonseca sprva sam stal za prodajo indijanskih sužnjev. Cerkvena država je kot ena zadnjih evropskih držav odpravila suženjstvo šele leta 1838.

Preganjanje čarovnic
Vodič za sistematsko preganjanje in pobijanje »čarovnic« je bila knjiga Der Hexenhammer dveh dominikanskih menihov, izdana leta 1488 s papeževim dovoljenjem za tisk. Vatikan je to blaznost še dodatno zavaroval s papeško bulo. Zaradi čarovniške blaznosti so v Evropi do konca 18. stoletja umirale pretežno ženske. Deschner ocenjuje »žrtve cerkvene čarovniške blaznosti« na 9 milijonov. Mnoge so umrle na tleh današnje Nemčije, med njimi tudi otroci. Tudi tukaj sta obe konfesiji (katoliška in protestantska) v isti meri preganjali domnevne čarovnice, za katere po »mučnem zasliševanju« v strašnih mukah ni bilo rešitve. Ti zločini so se končali šele z razsvetljenstvom.

Množično morjenje na Hrvaškem
Še v 20. stoletju dosega krvava sled cerkve grozljivi višek: V »katoliški Hrvaški« je bilo med leti 1941 in 1943 ubitih tri četrt milijona pravoslavnih Srbov, pred tem delno še prisilno spreobrnjenih v katoliško vero. Pri pomorih so na odločilnih mestih sodelovali katoliški duhovniki, predvsem frančiškani. Vatikan je bil o vsem obveščen, s krvavim režimom pa je ravnal z občutno naklonjenostjo. Katoliška hierarhija je, na čelu z vikarjem nadškofom Stepincem (leta 1998 ga je papež beatificiral), vse do konca moralno podpirala fašistični režim.

Genocid v Ruandi
V Ruandi je bilo v 100 dneh ubitih 800.000 ljudi. Katoliška cerkev, kateri pripada 70 % Ruandcev, bi edina imela avtoriteto, da zaustavi pokol. Toda večina njenih klerikov je leta 1994 neprizadeto opazovala pokol ali morilcem celo pomagala. 14. aprila se je začel pokol v Kibehu, najprej so pobili 15.000 beguncev, ki so iskali zatočišče na območju cerkve. Dva dneva je trajalo, preden so jih usmrtili, razsekali, pohabili, pobili, postreljali ali deloma žive sežgali. Priče krivijo duhovnike in nune katoliške cerkve, da so podpirali genocid nad Tutsiji. Med 7. aprilom in 4. julijem so v 160 cerkvah pobili Tutsije, ki so zbežali v domnevno varna svetišča. Obdolženi živijo v samostanih v Belgiji, vodijo redovniške hiše v Franciji, študirajo na cerkvenih univerzah ali v italijanskih cerkvah pridigajo o ljubezni do bližnjega in o odpuščanju. S škofom Misago, tako Spiegel, »je ruandska cerkev tako rekoč pod obtožnico«. Ko se je ubijanje že začelo, so ruandski škofje obljubili hutujski vladi svoje sodelovanje. Dve leti po genocidu je skupino ruandskih duhovnikov zapekla vest. Medtem so sodišča v Ruandi obsodila nekaj cerkvenih funkcionarjev. Tisti kleriki, ki so uspeli zbežati, so pod cerkveno zaščito. Preživeli učenec je obdolžil duhovnika Uwayezuja, da je razred izdal policiji, ki je vse skupaj razsekala do smrti. Edini preživeli učenec, ki je ranjen ušel iz jame, dolži sokrivde škofa Misago in Uwayezuja. Škof Misago sam je duhovniku Uwayezuju preskrbel avto, s katerim je pobegnil. Uwayezu zdaj dela v Italiji pod varstvom cerkve.
Ozadje: Pod belgijsko kolonialno oblastjo je cerkev najprej podpirala vladajoče Tutsije in tako okrepila nasprotja med Tutsiji in Hutuji. Ko je bila na začetku neodvisnosti vidna zmaga hutujske večine, so jih mnogi katoliški duhovniki začeli podpirati in odobravati njihovo nasilje.
Ali je vse to krščansko? Ali Bog ubija oziroma napeljuje k ubijanju, če je jasno rekel: Ne ubijaj! Če to ni Božje, je od nekoga drugega, torej od tistega, ki nasprotuje zapovedi Ne ubijaj. Ki izvršuje ukaz: Ubijaj! To pa je lahko samo Božji nasprotnik. Kako se že imenuje Božji nasprotnik? Kaj pravi biblija o tem: »Vi pa ste od svojega očeta, hudiča, in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži.« (Jan 8,44)

________

[1] Besedilo v tem poglavju je povzeto in prirejeno po: Sailer, Christian in Hetzl, Gert-Joachim, Bo prišla biblija na indeks mladini nevarnih spisov (Kommt die Bibel auf den Index jugendgefährdender Schriften?), Marktheidenfeld, 2000, slovenski prevod na http://www.zrtve-cerkve.org/html/biblija_na_indeks.html.

[2] Dnevnik, 25. 9. 1999.

 

Odlomek iz knjige Resnica in cerkev se izključujeta! (str. 29 in naslednje).

 

Print Friendly, PDF & Email

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.